ŠOS je 2. julija 2020 s strani Zagovornika načela enakosti (ZNE) prejel poizvedbo glede diskriminacije in z njo povezanih vprašanj, ki jih organizacije civilne družbe zaznavamo na svojih področjih dela. Kot nacionalna stanovska organizacija, ki se ukvarja predvsem s področji izobraževanja, socialne zaščite ter socialnih ugodnosti, zdravstvenega varstva, dela in zaposlovanja (predvsem mladih) ter stanovanjske politike, smo zagovornika opozorili na diskriminatorne prakse in pravila, s katerimi se srečujejo študenti, ki študirajo na slovenskih višje- in visokošolskih zavodih.
Pri svojem delu se ŠOS, glede na različne vrste diskriminacije, srečuje predvsem z diskriminacijo zaradi starosti in državljanstva, redkeje pa z diskriminacijo na podlagi spola.
Diskriminacija glede na starost
Eno od glavnih področij dela ŠOS je vezano na zagovorništvo socialnih pravic, ki izhajajo iz statusa študenta (npr. pravica do subvencioniranega bivanja, subvencioniranega prevoza z javnim potniškim prometom, subvencionirane študentske prehrane; pravica do pridobitve štipendije; pravica do brezplačnega zdravstvenega zavarovanja).
Status študenta študentom pripada po 65. členu Zakona o visokem šolstvu (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 40/12 – ZUJF, 57/12 – ZPCP-2D, 109/12, 85/14, 75/16, 61/17 – ZUPŠ in 65/17; v nadaljevanju: ZVis), omejuje pa ga 70. člen ZVis, ki določa razloge za prenehanje statusa. V praksi je tako status študenta omejen s časom trajanja študijskega programa in dodatnega leta (prepis, ponavljanje ali absolventsko leto).
69. člen ZVis dodatno določa, da imajo študenti, ne glede na to, ali se študij izvaja kot redni ali izredni, pravice in ugodnosti, ki izhajajo iz naslova statusa študenta, kot jih določajo posebni predpisi, če niso v delovnem razmerju ali ne opravljajo samostojne registrirane dejavnosti, niso vpisani v evidenco brezposelnih oseb pri pristojnem organu oziroma niso poslovodne osebe gospodarskih družb ali direktorji zasebnih zavodov. Na ta način krovni zakon omejuje obseg upravičencev do pravic in ugodnosti iz statusa študenta, ki jih sicer podeljuje področna zakonodaja. Te omejitve zagotavljajo, da so do pravic in ugodnosti upravičeni le tisti študenti, katerih primarna aktivnost je študij in ne npr. delo. Ker so pravice in obveznosti tistih študentov, ki študirajo ob delu primarno določene z drugo zakonodajo (npr. delovnopravno), je smiselno, da ti študenti niso upravičeni tudi pravic iz statusa študenta.
ZVis kot krovni zakon s področja visokega šolstva tako ne določa starostnih omejitev za koriščenje pravic iz statusa študenta. ZVis celo omogoča brezplačni študij za vse državljane Republike Slovenije do dosežene 2. bolonjske stopnje, ne glede na starost študenta, kar je z vidika spodbujanja vseživljenjskega učenja vsekakor na mestu.
Medtem, ko za pridobitev pravice do subvencioniranega bivanja, subvencioniranega prevoza z javnim potniškim prometom in subvencionirane študentske prehrane v področnih zakonih ni starostne omejitve, je ta določena za področji štipendiranja in zdravstvenega zavarovanja.
Na področju štipendij Zakon o štipendiranju (Uradni list RS, št. 56/13, 99/13 – ZUPJS-C, 8/16, 61/17 – ZUPŠ in 31/18, v nadaljevanju: ZŠtip-1) v 13. členu določa, da lahko štipendijo pridobijo: ”upravičenci, ki so pred dopolnjenim 22. letom starosti prvič vpisani v program nižjega poklicnega izobraževanja, srednjega poklicnega izobraževanja, srednjega tehniškega ali drugega strokovnega ter splošnega izobraževanja, za katerega uveljavljajo pravico do štipendije ali upravičenci, ki so pred dopolnjenim 27. letom starosti prvič vpisani v program višješolskega ali visokošolskega izobraževanja prve ali druge stopnje, za katerega uveljavljajo pravico do štipendije”. Navedeni starostni pogoji so, po našem mnenju, diskriminatorni.
Na področju zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja 22. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 72/06 – uradno prečiščeno besedilo, 114/06 – ZUTPG, 91/07, 76/08, 62/10 – ZUPJS, 87/11, 40/12 – ZUJF, 21/13 – ZUTD-A, 91/13, 99/13 – ZUPJS-C, 99/13 – ZSVarPre-C, 111/13 – ZMEPIZ-1, 95/14 – ZUJF-C, 47/15 – ZZSDT, 61/17 – ZUPŠ, 64/17 – ZZDej-K in 36/19; v nadaljevanju: ZZVZZ) določa, da je otrok, ki ni sam zavarovanec, zdravstveno zavarovan kot družinski član do dopolnjenega 15. leta starosti oziroma do dopolnjenega 18. leta starosti, po tej starosti pa, če se šola, in sicer do konca šolanja, vendar največ do konca šolskega oziroma študijskega leta, v katerem dopolni 26 let.
Navedeno določilo se navezuje na ureditev, določeno v 183. členu Družinskega zakonika (Uradni list RS, št. 15/17, 21/18 – ZNOrg, 22/19 in 67/19 – ZMatR-C), po kateri so starši svojega otroka dolžni preživljati do polnoletnosti, oziroma do njegovega dopolnjenega 26. leta, če se ta izobražuje .
Po 20. členu ZZVZZ pa so lahko kot družinski člani zavarovani tudi zakonec, pastorki, vnuki, bratje, sestre in drugi otroci brez staršev, ki jih je zavarovanec vzel k sebi in jih preživlja ter starši, ki živijo z zavarovancem v skupnem gospodinjstvu in jih zavarovanec preživlja.
Vendar pa je treba izpostaviti, da mladi v izobraževanju, še posebej pa študenti, težijo k samostojnosti že v času izobraževanja. Več kot polovica študentov v času študija ne biva s starši, več kot dve tretjini jih opravlja študentsko delo (v povprečju zaslužijo preko 200 eurov mesečno), 10 odstotkov pa jih je tudi zaposlenih. Kljub temu, da so jih njihovi starši dolžni preživljati, se v praksi pogosto dogaja, da študenti pomagajo svojim staršem pri preživljanju, kljub temu, da so ti celo zaposleni. Preživljanje otrok, ki so v izobraževanju, je tako bolj zakonska kategorija, kot dejansko stanje.
Na drugi strani je pomembno opozoriti tudi na to, da zdravstveno zavarovanje družinskega člana zavezanca, samega zavezanca ne stane nič. Ne vplačuje npr. dodatnega prispevka za zdravstveno varstvo družinskega člana. Ta obveznost za družinskega člana nastane, ko ta postane zavarovanec po kateri od drugih podlag, določenih v prvem odstavku 15. člena ZZVZZ. Poleg tega delodajalci za dijake in študente, ki opravljajo študentsko delo, vplačujejo 6,36 % bruto prihodka iz študentskega dela za zdravstveno zavarovanje. Ti dijaki in študenti so še vedno zavarovani kot družinski člani (njihova zavarovalna podlaga se ne spreminja), dodatnih pravic iz tega naslova pa zato niso deležni.
Glede na navedeno menimo, da povezava med družinsko politiko in zdravstvenim zavarovanjem dijakov in študentov ni smiselna. Posledično pa ni smiselno omejevanje pravice do brezplačnega zdravstvenega varstva (kar v praksi to je) za dijake in študente, ki se izobražujejo, glede na njihovo starost.
Diskriminacija glede na državljanstvo/stalno prebivališče
Podobno kot pri diskriminaciji glede na starost na področju štipendiranja in zdravstvenega zavarovanja so, po našem mnenju, neupravičeno diskriminirani tudi študenti, ki niso državljani Republike Slovenije. Glede na državljanstvo so po našem mnenju neupravičeni tudi študenti na področju subvencioniranega bivanja študentov.
7. člen ZVis namreč določa, da imajo državljani članic Evropske unije pravico do izobraževanja na visokošolskih zavodih v Republiki Sloveniji pod enakimi pogoji kot državljani Republike Slovenije ter da se tuji državljani, pod pogojem, da se uporablja načelo vzajemnosti, lahko izobražujejo na visokošolskih zavodih v Republiki Sloveniji pod enakimi pogoji kot državljani Republike Slovenije.
Štipendija se, po 12. členu ZŠtip-1 lahko dodeli: državljanom Republike Slovenije in njihovim vzdrževanim družinskim članom s prebivališčem v Republiki Sloveniji; državljanom Republike Slovenije s prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki so pripadniki italijanske ali madžarske narodne skupnosti; državljanom držav članic Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: EU) in njihovim vzdrževanim družinskim članom s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji; delavcem migrantom, ki so državljani države članice EU, če so zaposleni ali samozaposleni v Republiki Sloveniji, in njihovim vzdrževanim družinskim članom, ki prebivajo v Republiki Sloveniji; obmejnim delavcem, ki so državljani države članice EU in prebivajo v drugi državi članici EU, če so zaposleni ali samozaposleni v Republiki Sloveniji, in njihovim vzdrževanim družinskim članom, za izobraževanje v Republiki Sloveniji; državljanom tretjih držav, ki so pridobili status rezidenta za daljši čas.
Do štipendij tako praviloma niso upravičeni študenti, ki nimajo slovenskega državljanstva, ki pa so s pravicami in obveznostmi izenačeni s študenti s slovenskim državljanstvom.
Na področju zdravstvenega zavarovanja so tuji študenti zavarovani po drug pravni podlagi kot slovenski študenti. Prvi so zavarovani po 14. točki prvega odstavka 15. člena (tujci, ki se izobražujejo ali izpopolnjujejo v Republiki Sloveniji, ki niso zavarovani iz drugega naslova), drugi pa po že omenjenem 20. in 22. členu ZZVZZ (kot družinski član do dopolnjenega 15. leta starosti oziroma do dopolnjenega 18. leta starosti, po tej starosti pa, če se šola, in sicer do konca šolanja, vendar največ do konca šolskega oziroma študijskega leta, v katerem dopolni 26 let).
Na podlagi 48. člena ZZVZZ so zavezanci za plačilo prispevkov za zavarovanje za primer bolezni in poškodbe izven dela za tuje študente sami zavarovanci (sami plačajo zdravstveno zavarovanje), medtem ko so slovenski študenti do dopolnjenega 26. leta zavarovani kot družinski člani (zavarovanje je ‘brezplačno’).
Tako je zdravstveno zavarovanje v praksi plačljivo za tuje in brezplačno za slovenske študente.
Tudi na področju subvencioniranega bivanja študentov so tuji študenti v neenakem položaju s slovenskimi študenti. Najprej je potrebno opozoriti, da pravico do subvencioniranega bivanja ohlapno opredeljuje ZVis, natančneje pa Pravilnik o subvencioniranju bivanja študentov. ZVis v drugem odstavku 73.b člena tako določa, da se pri subvencioniranju bivanja študentov, državljanov Republike Slovenije, upošteva učna oziroma študijska uspešnost, materialni položaj, oddaljenost stalnega prebivališča od kraja študija ter socialne in zdravstvene razmere študenta.
Navedeni dvoumni zapis natančneje določa Pravilnik o subvencioniranem bivanju, ki v 1. točki prvega odstavka 13. člena kot splošni pogoj za pridobitev pravice do subvencioniranega bivanja, določa državljanstvo Republike Slovenije.
Dodatni primer diskriminacije na podlagi stalnega prebivališča za tuje študente je predstavljala dodelitev enkratnega solidarnostnega dodatka za študente na podlagi šestega odstavka 58. člena Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (Uradni list RS, št. 49/20 in 61/20; ZIUZEOP).
Ta se je izplačal študentom s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki se v študijskem letu 2019/2020 izobražujejo po javnoveljavnih študijskih programih v Republiki Sloveniji in na dan 13. marca 2020 niso bili vključeni v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi 14., 15., 16., 17. in 25. člena ZPIZ-2.
Ker lahko tujci, ki v Republiki Sloveniji polnopravno študirajo (niso le na študijski izmenjavi v Republiki Sloveniji), stalno prebivališče prijavijo šele s pridobitvijo dovoljenja za stalno prebivanje, tega pa šele po petih (5) letih neprekinjenega bivanja v Republiki Sloveniji, velika večina teh študentov pogoja stalnega prebivališča ni izpolnjevala. ŠOS je tekom sprejemanja ZIUZEOP opozarjal na problematiko, vendar spremembe ZIUZEOP, s katero bi bili do enkratnega dodatka upravičeni tudi tuji študenti, ni bilo.
