Ljubljana, 19. januar 2015 – Varčevalni ukrepi v izobraževanju, ki jih načrtuje ministrica Setnikar Cankar, so poželi val kritik in nezadovoljstva, predvsem v smeri varčevanja na socialno najšibkejših skupinah. Na Študentski organizaciji Slovenije (ŠOS) pa želimo pred sprejemanjem kakršnih koli ukrepov na področju terciarnega izobraževanje opozoriti predvsem na to, da se bo še dodaten upad sredstev poznal na kakovosti izobraževanja, kjer se varčevanje že pozna. Menimo, da bi okrepitev sistema zagotavljanja kakovosti v visokem šolstvu imela tudi pozitivne finančne učinke.
Načrtovanje varčevanja v izobraževanju je naletelo na odpor med različnimi deležniki. Vsi se strinjamo, da bodo posledice varčevanja najbolj prizadele prav socialno najšibkejše skupine, predvsem na nižjih ravneh izobraževanja (osnovno in srednje šolstvo), na ŠOS pa vidimo skrbi tudi drugje, in sicer v grožnji po upadu kakovosti, predvsem v visokem šolstvu. Visoko šolstvo se že leta podreja nareku varčevalnih ukrepov, s čimer vlade dosledno kršijo lastne zaveze po večanju sredstev, namenjenih izobraževanju, znanosti in razvoju.
Tudi študenti se zavedamo, da sredstva niso neomejena in jih je potrebno skrbno razporejati, vendar vidimo rešitve drugje. Prvo sistemsko rešitev vidimo v zmanjšanju števila študijskih programov. V Sloveniji je trenutno akreditiranih več kot 900 študijskih programov, od tega velik del s področja družbenih, poslovnih in upravnih ved. Programi oz. kompetence, ki naj bi jih diplomanti usvojili, se tako precej podvajajo. Podvajajo pa se tudi sredstva, namenjena financiranju teh. Če bi število programov omejili in financirali najboljše, bi s prihranki zagotavljali tudi večjo kakovost.
Ker s strani univerz pogosto slišimo očitke, da ne prejemajo sredstev za »5. letnik bolonje« znova poudarjamo, da bolonjski študij ne traja 5 let (z izjemo nekaterih EU reguliranih programov), pač pa 3 ali 4 leta na 1. in 2 ali 1 leto na 2. stopnji. Z bolonjsko reformo naj bi se študij skrajšal, v Sloveniji pa se je podaljšal. Neustrezno prenovljeni programi in še vedno nesprejeto nacionalno ogrodje kvalifikacij študij sistemsko podaljšujejo na 5 let, kar posledično pomeni masifikacijo podiplomskega študija (na 2. stopnji), za kar pa ni zagotovljenih ustreznih sredstev. Z evalvacijo bolonjskih programov in primerno rešitvijo znotraj ogrodja kvalifikacij, bi organizacijsko in finančno razbremenili podiplomski študij.
Prav bolonjska reforma, ki smo jo postopoma implementirali na vseh študijskih stopnjah, poudarja tudi pomen interdisciplinarnosti. S ponudbo interdisciplinarnih programov bi omejili zdajšnjo logiko, kjer želijo »vsi ponuditi vse«, visokošolski zavodi pa bi okrepili sodelovanje na pedagoškem in raziskovalnem področju, kjer se sedaj zapirajo drug pred drugim oz. pred »konkurenco«.
Na tem mestu želimo opozoriti tudi na problem akreditacij novih zavodov in programov, kjer ima Nacionalna agencija za kakovost v visokem šolstvu (NAKVIS) premalo vpliva, saj je kultura kakovosti pri nas žal taka, da na koncu ne obvelja moč argumenta pač pa argument moči in so postopki zaključeni s pozitivnim sklepom zaradi premalo definirane zakonske podlage za presojo kakovosti. Na ŠOS pričakujemo, da bo nov visokošolski zakon tudi formalno okrepil vlogo in pomen NAKVIS ter jasno definiral podlago za akreditacijo zavodov oz. programov in bomo večjo kakovost skušali doseči po formalni poti, če že na samih zavodih ni pripravljenosti zanjo.
Nasprotno, ministrica Setnikar Cankar očitno ne prepozna pomena NAKVIS ne na nacionalnem, ne v mednarodnem visokošolskem prostoru, saj se namreč ni udeležila oz. zagotovila primerne zastopanosti MIZŠ na intervjujih, ki so potekali z namenom vključitve NAKVIS v ugledno mednarodno zvezo agencij za kakovost v visokem šolstvu – ENQA. Ministrica Setnikar Cankar se tudi sicer precej bori proti kakovosti. Spomnimo, da je ob začetku svojega mandata naletela na problem študentov, vpisanih na ne-akreditirane programe. Situacijo je želela »enostavno rešiti« kar tako, da bi drastično posegla v sistem kakovosti in pristojnosti NAKVIS, ki deluje kot neodvisna agencija in vključuje vse deležnike.
Na ŠOS smo ogorčeni, ko nam študenti različnih fakultet poročajo, da morajo določene dele izobraževanja, npr. delo v manjših skupinah, plačevati kot nadstandard. Navadno gre predvsem za oblike, ki pomenijo večjo kakovost. To pa ne sme biti nadstandard. Kakovost izobraževanja je temeljna zahteva študentov. Ne glede na predloge, ki smo jih navedli kot možne načine varčevanja, še vedno poudarjamo, da je visoko šolstvo finančno podhranjeno ter da bi Vlada za najbolj zanesljivo investicijo v prihodnost morala nameniti bistveno več sredstev.
