Ministrstvo za notranje zadeve je objavilo uradno razlago sprememb Zakona o tujcih. Spomnimo, da po spremembah, uveljavljenih v marcu tega leta, garantna pisma, s katerimi starši ali skrbniki zagotavljajo preživljanje otrok, ki študirajo v tujini, več ne zadostujejo za izkazovanje zadostnih sredstev za preživljanje.
Po uradni razlagi Ministrstva za notranje zadeve tako poenostavljeno velja, da lahko pogoj izkazovanja zadostnih sredstev za preživljanje tuji študenti v Sloveniji dokazujejo s prihodki ali sredstvi staršev, ki so jih zakonsko dolžni preživljati in ne le z lastnimi sredstvi ali prihodki.
Kot izpostavlja MNZ, je moral tujec izpolnjevati že pred uveljavitvijo novele Zakona o tujcih izkazovati zadostna sredstva za preživljanje. Novela je spremenila način izkazovanja sredstev za tiste tujce (študente), za katere obstaja zakonska dolžnost preživljanja s strani staršev oziroma njihovih zakonitih zastopnikov. Novela je namreč ukinila možnost, da tujec zadostna sredstva za preživljanje izkazuje s pisno izjavo staršev, ki so ga po pravu države, katere državljan je, dolžni preživljati.
To pomeni, da bo lahko vsak tujec (študent), za katerega obstaja zakonska dolžnost preživljanja s strani staršev, ki se presoja po pravu države, katere državljan je tujec, glede na ukinitev možnosti dokazovanja s pisno izjavo staršev, zadostna sredstva izkazoval tudi s sredstvi, ki jih prejemata starša oziroma njegova zakonita zastopnika. Ob tem na MNZ poudarjajo, da bo moral študent ob izpolnjeni predpostavki zakonske obveznosti preživljanja s strani staršev izkazati, da imajo starši zadostna sredstva za preživljanje zgolj za njegovo preživljanje, torej za preživljanje študenta, ki bo opravljal študij v Republiki Sloveniji. To pomeni, da pristojni organ ne bo preverjal, ali sredstva, ki jih prejema starš, zadostujejo za preživljanje vseh družinskih članov, temveč se bo v postopku ugotavljalo zgolj, če sredstva, ki jih ima starš osnovi prejemkov, ki jih prejema bodisi iz naslova dela, pravic iz dela ali zavarovanja, dohodkov iz premoženja, dohodkov iz kapitala in iz drugih virov bodisi s sredstvi na računu, odprtem pri banki ali hranilnici, zadostujejo za preživljanje študenta, in sicer mesečno v višini osnovnega zneska minimalnega dohodka v Republiki Sloveniji.
Ob tem na ŠOS ponovno izpostavljamo, da se na ta način tujim študentom postavljajo ovire, ki za slovenske študente ne obstajajo. Internacionalizacija slovenskega visokega šolstva je eden izmed ciljev njegovega razvoja, ki pa ni sam sebi namen; izkušnje dokazujejo, da tuji študenti na slovenskih visokošolskih zavodih dvigujejo raznolikost in kakovost izvajanja študijskih programov. Ministrstvo za notranje zadeve še vedno ni izkazalo, da so tuji študenti z vidika socialnih transferjev v breme državi, zaradi česar bi bila zahteva po izkazu zadostnih sredstev za čas študija upravičena.
Glede na razlago Zakona o tujcih dodatno izpostavljamo, da so sredstva in prihodki, s katerimi razpolagajo starši ali zakoniti zastopniki tujih študentov v Sloveniji, lahko pogosto nižja, kot tista, ki jih lahko npr. z opravljanjem študentskega dela zasluži študent v Republiki Sloveniji. Ob višini osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki v Sloveniji znaša 402,18 EUR so, po podatkih Eurostata, minimalne plače v Severni Makedoniji 282, v Črni Gori 331, v Srbiji pa 366 eurov. Povprečni mesečni zaslužek dijaka ali študenta, ki opravlja študentsko delo v Sloveniji znaša cca. 300 eurov. Stopnje brezposelnosti v teh državah so višje kot v Sloveniji in ni samoumevno, da sta zaposlena oba starša študenta. Glede na vse to, tuji študenti iz teh držav lažje študirajo in se preživljajo z lastnim delom v Sloveniji, kot v domači državi.
Dodatno naj opozorimo, da se MNZ pri implementaciji spremembe sklicuje na Direktivo (EU) 2016/801, ki jo je s spremembo Zakona o tujcih tako prenesla v nacionalno zakonodajo. Po pregledu omenjene direktive na ŠOS opozarjamo, da ta od nacionalnih držav ne zahteva tovrstnega izkazovanja zadostnih sredstev, temveč vprašanje zagotovitve zadostnih sredstev za preživljanje v času študija popolnoma prenaša na države članice. Te se lahko, skladno z direktivo (Člen 11), odločijo tudi, da prosilcem za začasno dovoljenje za prebivanje za namene študija ni potrebno izkazovati zadostnih sredstev za prebivanje.
