V četrtek, 21. novembra 2024, je ob 11. uri je v Zbornični dvorani Univerze v Ljubljani potekala predstavitev Zbornika o skupnosti študentov 1968–1974. V zborniku je sodelovalo 93 avtorjev prispevkov zbranih na 736-ih straneh velikega formata, med katerimi je svoj del prispevala tudi Študentska organizacija Slovenije.
V zborniku so zbrani prispevki za novejšo zgodovino njenih nekdanjih aktivistk in aktivistov. Pripravljen je bil z namenom, da bi Skupnost študentov, v okviru katere so si prizadevali tako za izboljšanje statusa študentov kot za boljšo družbo, iztrgali pozabi. Nastal je na aktivistični način, ki je bil značilen za takratno študentsko gibanje.
Založnik zbornika je Kulturno društvo Mariborska literarna družba, sozaložnika pa sta Založba Univerze v Ljubljani in Beletrina.
Študentke in študenti so izstopili iz tedanje zbirokratizirane Zveze študentov Jugoslavije in ustanovili lastno Skupnost študentov na velikem protestnem shodu v Študentskem naselju v Ljubljani junija 1968, torej v času, ko so Evropo in svet, pa tudi Jugoslavijo, pretresali študentski nemiri. Skupnost študentov je bila organizacija, ki ji ni bilo in ji tudi danes ni primere, saj je bila hkrati civilnodružbena, samoupravna, sindikalna in politična organizacija, ki je imela vse od lastnega demokratično izvoljenega vodstva do lastnih medijev (Tribuna, Katedra, Radio Študent, Problemi, Časopis za kritiko znanosti, Študentski dnevnik), posredovalnic študentskega dela, kulturnih institucij (Akademik, Študent, ŠKUC), športnih društev in celo lastne avtošole. Kot je slikovito zapisal eden od avtorjev, je bila »država v tedanji državi v najboljšem pomenu besede«. Skupnost študentov – njeni člani so bili vsi študenti in študentke brez izjeme – je bila idejno pluralna, članice in člani pa so se lahko po statutu sami organizirali v akcijske odbore in delovali mimo njenih forumov ter organizirali različne aktivnosti, od zborov študentov do protestov in demonstracij. Zato je Skupnost študentov omogočala študentsko gibanje in mu zagotavljala legalnost. Vse velike študentske proteste in demonstracije v omenjenem obdobju so vodili najbolj zavzeti aktivisti SŠ.
O Zborniku o skupnosti študentov 1968–1974 so na predstavitvi spregovorili njegovi soustvarjalci: nekdanji ravnatelj NUK, nekdanji predsednik SŠ in koordinator projekta Lenart Šetinc, nekdanji sodelavec Delavske enotnosti, glasila ZSSS in urednik zbornika Tomaž Kšela, filozof Mladen Dolar, zgodovinar in recenzent Zdenko Čepič in drugi.
»Zbornik smo zasnovali z mislijo, da so vrednote, dogodki, prizadevanja in cilji Skupnosti študentov in študentskega gibanja še danes zelo aktualni. V tistem času smo organizirali na desetine demonstracij, ki se jih je udeležilo tudi po nekaj tisoč študentov, vrsto protestnih zborov in javnih tribun, na katerih smo se zavzemali za delovni status študenta, socialno pravičnost, človekove pravice in svoboščine, podpirali Slovence v zamejstvu, protestirali proti vojni v Vietnamu, proti sovjetski zasedbi Češkoslovaške ter proti izraelskim napadom na Palestino. Ko prebiraš ta zbornik, se zdi, da bereš o današnjem času,« je ob izidu zbornika povedal koordinator projekta Lenart Šetinc.
Po besedah urednika Tomaža Kšele številni prispevki za novejšo zgodovino v zborniku govorijo o vprašanjih, ki so še vedno oziroma znova aktualni. »Tako kot pred pol stoletja moramo tudi danes najti odgovor na vprašanje, kako zagotoviti mir v svetu, kako odgovoriti na podnebne izzive, kako izboljšati demokracijo, pa tudi, kako reformirati izobraževalni sistem in še zlasti univerzo. Morda bodo izkušnje generacije 68 lahko komu pri tem v pomoč ali pa vsaj v navdih,« je dejal in dodal, da zbornik prinaša tudi več izvrstnih prispevkov o avantgardni poeziji, gledališki ustvarjalnosti, likovni umetnosti in prizadevanjih študentov na področju arhitekture v tistem času. V zborniku je tudi več kot 100 izvirnih fotografij.
Filozof Mladen Dolar, član uredniškega odbora, se študentskega gibanja in Skupnosti študentov spominja takole: »Če prelistamo ta zares zajetni zbornik o SŠ in študentskem gibanju v letih 1968–74, je prvi vtis najbrž presenečenje, osuplost, nejevera: je mogoče, da se je vse to res zgodilo? Ta politična invencija, ta duh upora, ta kritična refleksija, ta volja za spremembo, ta entuziazem in prepričanje, brez dvoma prepletena z dobršno mero naivnosti, ta vpetost v protestna dogajanja, ta volja – in vse to v režimu, ki je bil daleč od demokratičnih standardov, čeprav v sebi veliko bolj protisloven, kot se nemara zdi vnazaj.« Morda pa iz tega zgodovinskega spomina na nadrealne dogodke izpred pol stoletja lahko črpamo pogum za sedanjost?
