Ljubljana, 8. avgust 2018: Zasebni visokošolski zavodi imajo z Ministrstvom za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) sklenjeno koncesijsko pogodbo o financiranju študijske dejavnosti in interesne dejavnosti študentov v obdobju 2017 – 2020. Pogodbeno določilo v 15. členu pravi, da se koncesija odvzame, če je vpis v prvi letnik manjši od 20 študentov.
Fakulteta za državne in evropske študije Nove univerze (FDŠ) je le 2 dni po objavi rezultatov prvega vpisa (prejeli so le 4 prijave) objavila razpis za štipendije za študijsko leto 2018/19, s katerim podeljuje štipendije v višini 1.000 evrov desetim študentom, ki se vpišejo na njen koncesioniran program. Ob tem študentom sploh ni potrebno izpolniti študijskih obveznosti. Na Študentski organizaciji Slovenije (ŠOS) to razumemo kot plačilo za fiktiven vpis na koncesionirane programe zasebnih fakultet, ki kljub (pre)nizkemu vpisu že leta prejemajo javna sredstva v milijonskih zneskih. Ta primer na ŠOS vidimo kot simptom številnih težav visokega šolstva: komercializacije, privatizacije, fiktivnih vpisov, pomanjkanja opredelitev javne službe, javnega interesa in javnih sredstev, inflacije študijskih programov, avtonomije visokošolskih zavodov in slabe štipendijske politike.
26. julija 2018 je FDŠ objavila razpis za štipendije za študijsko leto 2018/19. To bi lahko bila dobra novica, saj je vsaka štipendija za študente dobrodošla. Štipendij je v Sloveniji premalo (in število še upada): državno štipendijo prejema le 1/5 vseh študentov, povprečna višina štipendije, medtem ko mesečni življenjski stroški študenta krepko presegajo 500 evrov[1], znaša le 125 evrov. Štipendije kljub temu pomagajo kriti življenjske stroškov študentov in s tem omogočajo enak dostop do izobraževanja.
Pa vendar so štipendije FDŠ drugačne, saj je predmet razpisa “štipendiranje študentov oziroma študentk, ki so v študijskem letu 2018/19 prvič, s prvo željo, vpisani na univerzitetni študijski program Javna uprava, 1. stopnja, na redni način študija”. Ne gre torej za omogočanje splošnega dostopa do izobraževanja, saj so omenjene štipendije vezane na točno določen študijski program. Ne zagotavljajo potrebnega kadra (kot štipendije za deficitarne poklice), saj ne gre za deficitarno področje. Merilo za izbor ni socialno stanje (kot pri državnih štipendijah), ni določenih minimalnih pogojev (kot npr. pri Zoisovih štipendijah), študenti pa skladno z določili razpisa ne rabijo zaključiti letnika oz. študija, kot velja za druge štipendije (po Zakonu o štipendiranju)! Za štipenditorja, FDŠ, je torej dovolj, da se študenti zgolj vpišejo na študijski program, saj jim ni potrebno opraviti študijskih obveznosti, kar je v letošnjem letu novost.To bi si lahko torej interpretirali kot plačilo v višini 1.000 evrov za t.i. fiktivni vpis.
Zakaj bi fakulteta razpisala štipendije v skupni vrednosti 10.000 evrov s tako specifičnimi pogoji? FDŠ je zasebni visokošolski zavod, ki izvaja študijski program na podlagi koncesije. Tako ima z Ministrstvom za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) sklenjeno koncesijsko pogodbo o financiranju študijske dejavnosti in interesne dejavnosti študentov v obdobju 2017 – 2020. Pogodbeno določilo v 15. členu pravi, da se koncesija odvzame, če je vpis v prvi letnik manjši od 20 študentov: torej se mora na FDŠ vpisati vsaj 20 študentov, da si zagotovi javna sredstva. Na prvem roku za vpis v prvi letnik za študijsko leto 2018/19 so se na program Javna uprava prijavili zgolj 4 študenti. Informacija je bila s strani MIZŠ objavljena 24. julija 2018. Razpis za štipendije je bil objavljen le 2 dni kasneje.
Zaradi nesistemskega sistema financiranja z uredbo in koncesijskimi pogodbami je pričakovano, da si poskušajo koncesionarji na vse načine zagotoviti dovolj študentov. Manj razumljivo je, da kršitev pogodbe doslej ni vplivala na financiranje in koncesijsko pogodbo, čeprav tega minimuma že v preteklih letih niso dosegali. Analize prijav za vpis na dodiplomske in enovite magistrske študijske programe na javnih visokošolskih zavodih in koncesijah v študijskih letih kažejo, da se je npr. na FDŠ koncesioniran program Javna uprava v letu 2017 vpisalo 16 študentov, v letu 2016 pa 12 študentov. Za teh nekaj študentov je FDŠ iz proračuna (za financiranje študijske dejavnosti) v letu 2018 prejel 832.562,13 evra, podoben znesek pa tudi v vseh preteklih letih. Zato si lahko očitno tudi privošči, da zanemarljiv delež teh sredstev nameni študentom v obliki “štipendije”.
Sredstva za financiranje študijske dejavnosti so sicer namenska, kar je določeno tudi s koncesijsko pogodbo. Vendar je dokazovanje namenske rabe sredstev težavno, saj ni določene meje med t.i. javnimi in tržnimi sredstvi. Definicije javne službe ne določa niti Zakon o visokem šolstvu (ZViS).
V resnici pa javna služba (in tudi javna sredstva) ni opredeljena niti na javnih visokošolskih zavodih, na kar so opozorile številne nedavne afere, vezane na sporna izplačila profesorjem preko avtorskih pogodb (ob pogodbi o zaposlitvi za polni delovni čas), dodatke za stalno pripravljenost ali tudi prodajo (tudi plagiatorskih) “storitev na trgu”.
Pri tem ne gre zgolj za problematiziranje konkretnega visokošolskega zavoda, ki služi le kot primer anomalij v slovenskem visokošolskem prostoru. Število javno financiranih študijskih programov na javnih in zasebnih zavodih narašča, ob njih se množijo tudi plačljivo programi brez koncesij in neakreditirani programi. Akreditiranih študijskih programov je v Sloveniji že preko 1.000! Vsi na trgu konkurirajo za študente, ki jih je vedno manj (zaradi demografskih sprememb in izobraževalne politike države). Javnega denarja za visoko šolstvo je manj kot v preteklosti (so se pa sredstva znižala za manj, kot je upadlo število študentov). Vse to vodi v komercializacijo visokega šolstva, nadzora nad kakovostjo in delovanjem zavodov pa je vedno manj – na kar smo opozorili že ob zadnji noveli ZViS in ob zadnji predlogih za ponovno noveliranje (kar bi bila že novela ZVis-M). S tem pa se odpira tudi vprašanje podvajanja javnih in zasebnih študijskih programov in vedno večje konkurence, ki sili visokošolske zavode v (za akademski prostor) sporne prijeme.
FDŠ je pripravljena študentom, ki sploh ne bodo prestopili praga fakultete, plačati 1.000 evrov. To je evidentno stimuliranje fiktivnih vpisov, ki se jih sicer poskuša zajeziti že leta. Mnogokrat z ukrepi, ki škodijo tudi študentom, ki redno in vestno opravljajo študijske obveznosti. Spomnimo se npr., da je MIZŠ v zadnjem letu poskušal omejiti socialne pravice na čas trajanja enega (prvega) študija (+1 leto), kar se je sicer konec leta 2017 popravilo v novo novelo ZViS. Fiktivnih vpisov so se študenti v preteklosti posluževali zaradi nezavidljivega socialnega položaja, predvsem zaradi pomanjkanja delovnih mest za prvo zaposlitev v času gospodarske krize; kar se je v dojemalo kot izkoriščanje državnega proračuna. Precej manj pa se je govorilo o tem, da so fiktivni vpisi bili in so očitno še vedno v interesu številnih visokošolskih zavodov. In če so se vsi (!) študenti morali odpovedati delu svojih pravic za namene omejevanja fiktivnega vpisa, visokošolski zavodi s tem brez sramu nadaljujejo.
“Štipendije” FDŠ pa odsevajo tudi siceršnji odnos do štipendijske politike v Sloveniji. Število štipendij upada: če je leta 2010 prejemalo Zoisovo štipendijo 7.153 študentov, jo je lani le še 1.899. Očitno so študenti vedno manj nadarjeni. Ministrstvo za delo, družine, socialne zadeve in enake možnosti, kljub obljubi iz leta 2013, še vedno ni pristopilo k prenovi sistema štipendiranja nadarjenih, je pa pričelo podeljevati štipendije, ki niti niso primarno namenjene dijakom in študentom, npr. štipendije za deficitarne poklice, ki so namenjene spodbujanju vpisa na točno določene poklicne izobraževalne programe in so tako zgolj v interesu podjetij. Podobno država sofinancira tudi kadrovske štipendije. Tudi na to smo že opozarjali.
Jaka Trilar, predsednik ŠOS: “Širši primer kaže, da smo študenti vedno bolj postavljeni v vlogo potrošnikov izobraževalnih storitev, ki se vsako leto širijo, podvajajo, si konkurirajo in se vedno bolj agresivno in brez sramu tržijo. Smo (vpisne) številke, ki se lahko s formulo iz ZViS pretvorijo v evre; ob tem pa plačujemo tudi vpisnine ter šolnine za redne in izredne študijske programe. Postajamo surovina, ki jo visokošolski zavodi pretvarjajo v dobiček in izdelki, ki se ustvarjajo za trg dela. Država pa postaja le še financer avtonomnih visokošolskih zavodov ter servis za gospodarstvo. Zato bo v prihodnjem vladnem mandatu potreben resen premislek o razvoju visokega šolstva v Sloveniji.”
[1] Raziskava Eurostudent IV 2016: http://database.eurostudent.eu/
