Ljubljana, 16. 5. 2019: Na Študentski organizaciji Slovenije (ŠOS) sprejemamo predlog stranke Levica o spremembah študentskega dela z mešanimi občutki. Na ŠOS podpiramo vsak predlog, ki povečuje pravice in socialno varnost dijakov in študentov, tako tudi predlagan dvig minimalne urne postavke. Veseli nas tudi, da so v svoj predlog vključili nekatere naše ideje, ki smo jim jih predstavili. Opozarjamo pa, da moramo ob vsakem predlogu pretehtati tudi mogoče negativne posledice, ki bi lahko ogrozile položaj dijakov in študentov.
Poslanec stranke Levica Miha Kordiš je na novinarski konferenci 15. 5. 2019 predstavil predloge, ki naj bi izboljšali socialni položaj dijakov in študentov, ki opravljajo študentsko delo. Predlog sledi Sporazumu o sodelovanju med Levico in strankami koalicije. Glede teh načrtov urejanja študentskega dela smo na ŠOS že ob objavi sporazuma pripravili gradivo, o predvidenih rešitvah smo se tudi konstruktivno pogovarjali s političnimi strankami, tudi z Levico. Vseeno bi pričakovali, da bi nas o tem predhodno obvestili.
Takrat smo se že strinjali s smiselnim dvigom minimalne urne postavke ter plačilom malice in prevoza. Opozorili pa smo na nevarnost zlorab v primeru, da prevoz in malica ne bi bila obdavčena, kot to velja za dodatka za malico in prevoz pri pogodbi o zaposlitvi (po ZDR-1). Ta pomislek je bil upoštevan, saj Levica predlaga, da je strošek povračila malice in prevoza že vključen v minimalno urno postavko (čeprav sta za študente že subvencionirana). Upoštevana je bila tudi naša sugestija, da se minimalna urna postavka letno usklajuje z minimalno plačo in ne rastjo povprečne bruto plače, kot velja sedaj. Smiselno je tudi, da so študenti za nočno in nedeljsko delo ter za delo na dela proste dni plačani več, podobno kot pri redno zaposlenih delavcih. Če bi bil ŠOS (kar smo zahtevali že ničkolikokrat v preteklih letih) vključen v Ekonomsko-socialni svet in v pogajanja pri kolektivnih pogodbah, bi sicer takšne anomalije že lahko uredili.
Smo pa vseskozi opozarjali na previdnost pri spremembah, predvsem pri napovedani ukinitvi koncesij za posredovanje dela, saj bi lahko prišlo do pomanjkanja prostih študentskih del, s tem pa možnosti za zaslužek študentov. Enako velja tudi za (pre)visok in nenaden dvig minimalne bruto urne postavke.
Kot rečeno, strinjamo se glede dviga minimalne urne postavke, ki bi se morala določiti primerljivo z minimalno plačo. Trenutno je le ta določena z ZUJF in znaša 4,89 evra bruto oz. 4,13 evra neto. Na podlagi predloga Levice pa naj bi se s 1. julijem zvišala na 6,34 evra na uro bruto, v začetku naslednjega leta pa na 6,73 evra na uro. To pomeni 30 % oz. 38 % zvišanje. Pri tem na stranki Levica niso predstavili konkretnih izračunov, s katerim so določili minimalno bruto urno postavko, upoštevali pa naj bi realni neto mesečni dohodek osebe zaposlene za minimalno plačo, realno opravljene ure ter povračilo stroškov za malico in prevoz, ki nastanejo zaradi vključenosti študenta ali dijaka v delovni proces.
Dvig je vsekakor pozitiven ukrep, in pravilno je, da so dijaki in študenti za svoje delo pravično in dostojno plačani. Pri tem pa opozarjamo, da s tem vsi študenti ne bodo na boljšem. Težko je predvidevati vse možne situacije, vsa študentska dela, položaje delodajalcev ipd., lahko pa predvidimo vsaj nekaj možnih scenarijev.
- S tem, ko se bo dvignila minimalna urna postavka, bo študentsko delo postalo že s 1. 7. 2019 dražje za 30 %. Težko ocenimo elastičnost študentskega dela, lahko pa pričakujemo, da bo obseg dela primerljivo upadel, saj delodajalcem iz vidika stroškov dela ne bo več (toliko) zanimivo.
- Delodajalci bodo iskali druge načine opravljanja dela. Ker je študentsko delo po naravi začasno in občasno, se bo delo nadomeščalo predvsem z drugimi pogodbenimi deli, precej bolj kot z rednimi zaposlitvami. Delodajalci sedaj povprečnega študenta, ki dela v pribl. 40 ur mesečno, po trenutni minimalni urni postavki plačajo 276,11 eurov (bruto bruto), študent dobi izplačanih 165,28 evrov neto. Po predlogu Levice bi ob istem obsegu dela študent dobil 214,29 evra neto, delodajalca pa bi delo stalo 357,99 evra. Tako se bodo mnogi delodajalci raje odločili za avtorsko ali podjemno pogodbo po urni postavki, ki jo plačujejo sedaj (in pri teh oblikah dela ni zakonsko določena). Tako bi npr. pri avtorski pogodbi študentu za 40 ur dela izplači še vedno 165,28 evra neto, njegovi stroški pa bi znašali le 295,86 evra. Pri čemer bi študent ob koncu leta dobil vrnjenih še 46,08 evra akontacije dohodnine (mesečno)!
- Delodajalci (in/ali delavci), ki bodo iskali cenejše načine izplačila, bodo to počeli tudi preko s.p., ki so trenutno davčno najbolj ugodni. Študenti, ki bodo prisiljeni delati preko svojega s.p., bodo s tem izgubili pravice iz statusa študenta (štipendije, študentski dom, subvencioniran prevoz in prehrano, zavarovanje itd.). Če bodo ista dela opravljali drugi s.p., pa bo to pomenilo, da se bo neposredno povečala prekarizacija. Študenti, ki delajo preko študentske napotnice sicer ravno zaradi začasnosti in občasnosti ter vseh socialnih pravic iz statusa študenta niso prekarci.
- Pričakujemo lahko tudi porast obsega dela na črno. Ob šibkem nadzoru nad opravljanjem različnih vrst del bodo izdane napotnice služile le za pravno podlago za opravljanje in morda delni obračun opravljenega dela, razlika pa bo plačana ‘na roko’, brez odvedenih davkov in prispevkov, zaradi česar bo dodatno trpel predvsem državni proračun.
Torej lahko ob višjih izplačilih študentskega dela zaradi višje minimalne urne postavke pričakujemo tudi manj študentskega dela, kar pa je problematično, saj je študentsko delo socialni korektiv. Dijakom in študentom omogoča kritje stroškov ter finančno samopomoč v času študija in ob tem razbremenjuje starše (v kolikor so starši sploh zmožni finančne pomoči). Štipendijska politika, kjer državno štipendijo prejema le dobrih 20 % študentov, ta pa v povprečju znaša pribl 125 evrov mesečno, je neustrezna, povprečni mesečni stroški študenta v višini pribl. 500 evrov pa visoki. Po podatkih raziskave Evroštudent VI lastni zaslužek študentov predstavlja največji vir prihodka za slovenske študente, v višini kar 44 % vseh sredstev (le 9 % država). Pri analizi podatkov, od katerega vira sredstev so študenti najbolj odvisni lahko ugotovimo, da jih je 32,3 % pretežno odvisnih od svojega dela. Glede motivacije za delo pa se jih 45,1 % strinja, da delajo zato, da lahko študirajo; 12,4 % pa celo meni, da s svojim delom podpirajo tudi druge.
Dokler študentsko delo večini študentov omogoča študij, mora le-to ostati dostopno. To pa lahko ostane le, v kolikor se zanj ohrani zanimanje na obeh straneh, torej ohrani določeno stopnjo ugodnosti, fleksibilnosti, debirokratiziranosti in smiselno obdavčitev.
Glede na povedano se študentsko delo po namenu precej razlikuje od drugih oblik dela, še posebej pa od pogodbe o zaposlitvi. Logika “enake obravnave delavcev” tukaj ni primerna. Hkrati ne gre za “socialni dumping”, saj so tisti, ki opravljajo študentsko delo v prvi vrsti študenti (oz. dijaki), gre za delo ob študiju, študenti pa so upravičeni tudi do drugih pravic (bivanja, malice, prevoza, štipendij, zavarovanja itd.).
Glede predlaganih sprememb lahko pričakujemo, da bo manj študentov v povprečju zaslužilo več, številni študenti bodo ostali brez dela, brez možnosti zaslužka pa bodo ostali tudi študenti, ki morajo delati zato, da sploh lahko študirajo. Delodajalci bodo študentsko delo nadomestili z drugimi oblikami dela, predvsem prekarnimi, povečalo se bo tudi delo na črno. Manj bo tudi sredstev za štipendije, študentske domove itd. (koncesijska dajatev), kot tudi za pokojninsko in zdravstveno blagajno.
Dvig minimalne urne postavke je smiseln, vendar samo če je realen in ga lahko trg dela oz. gospodarstvo prenese. Zato pa bo potrebno vzpostaviti socialni dialog in vsaj pri študentih ter delodajalcih preveriti dejanske zmožnosti za tak dvig. Prav tako se bodo morala s strokovno presojo vključiti pristojna ministrstva, vsaj MDDSZ (trg dela), MIZŠ (enak dostop do izobraževanja), MGRT (gospodarstvo) in MF (javna sredstva).
